Odkar mi je moj klik klik bivši fant-prijatelj al WTF je pač že bil iskreno zaupal, da ne ve kaj mu je…in me kratko malo odjebal, se poskušam zamotit na vse možne načine. Kar pomeni, da že tri tedne (tu nekje) prav upam, da se bodo pojavile nove službene obveznosti, navalila sem na fitness, moja nova obsesija je facebook, živim zdravo (naenkrat kao), brez slabe vesti vsake toliko prižgem čik (toliko o ‘zdravem’), se grejem in žgem pod umetnim soncem in kurim maščobo nabrano čez zimo v savni.  Za koji k….? Da ne razmišljam o tem, da sem spet zgubljala čas z nekom, ki tega ni vreden. Pa sej v resnici ne gre toliko za njega, ker na srečo ali pa na žalost, prebolevam rekordno hitro (razen redkih izjem, npr. M., ki me je čist nepričakovano zjebu po enem letu…Mene! kdo bi razumel.), bolj za tisto, …kak že pravijo…”Kdor riskira, profitira.” Kdo si je izmislil tako oslarijo? Ja, to že, ampak kolkrat je pa treba riskirat, da profitiraš? Tolikokrat, da si že v minusu. In potem itak nimaš več sredstev s katerimi bi riskiral. Ujej, malo me je odneslo…Sam tak je. In kljub temu…”Jst pa še vedno verjamem v stvari, v vse te dolge noči, v vse te dobre ljudi, in še vedno verjamem, da nekje me čakaš ti…” Pa si razlagajte kakor si hočete…

Zakaj so mi všeč Seka, Ceca, Olja Karleuša ipd…Ko se začetniško prebiješ skozi tipični melos, ki je nekaterim tako zoprn, se mi odpre svet besedil, ki me osvojijo. Kjer se najdem. Ki me spravijo v jok. Ki mi dajejo moč. Ki mi dvignejo glavo in mi pomagajo, da grem naprej.

(zakaj je zraven Cecina slika in delček besedila ene njene pesmi, mi ni jasno)

Včerajšnji koncert Seke Aleksić je bil super. Pogrešala sem le nekaj starejših pesmi in manj ponovitev pesmi novega albuma, čeprav obožujem tele nove pesmi. Ona pa je delovala zelo preprosto, čeprav sem pričakovala na odru divo, pa se je pojavila v kavbojkah in navadni majčki. In kljub nekaj odvečnih kilogramov se počuti udobno v svoji koži. Tega Slovenke ne znamo. Se je pa zato pojavilo cel kup punc, žensk, napravljenih na sto in en način. Ene bolj, druge manj okusno. Pri tej glasbi sem seveda pričakovalo, da bo kaj ‘over the top’, kljub temu me je še marsikaj presenetilo.

(za šaku tvoje ljubavi, za dodir tvojih usana oprostila ti opet sve …)

smo ženske milo rečeno v šoku in iščemo vzroke v sebi…za razliko od tipov, ki ne pomislijo, da je mogoče razlog v njih kadar nam ne pride ?!

Po pogovorih sodeč ni malo žensk, ki se jim je to vsaj enkrat zgodilo. Ja, tudi meni se je zgodilo…kako odreagirat, kako ukrepat? Kot ‘tedanja vzorna punca’ sem seveda zagnala vik in krik, kaj je to, če ga ne vzburjam. Ne, hecam se. :D  Po vroči akciji, ki naj bi prešla v glavno dejanje, glavni junak omaga. Hmmm. Normalno, reakcija zelo umirjena v smislu: ni panike, bova malo počakala, se umirila…lubi, si utrujen, kaj napet? In tip…ne ve kaj mu je?!! In me? Ostanemo na suhem…oz. mokrem. In kot ponavadi tipi sebično razmišljajo o svojem padlem junaku, namesto da bi vsaj ublažili nastalo škodo. Hej, srce, saj ti kaj drugega še menda deluje, ne??Ampak me se seveda grozno razumevajoče stisnemo k njemu, ga poljubimo in odigramo “saj je tako tudi lepo”. Halo?! Kako bi bilo vam, če bi vas pustile s trdim tik pred glavnim dejanjem? Pa ne govorim o kaki varianti ‘princip, maščevanje, trma bla bla bla’ . Me se vsaj znamo oddolžit, za trenutno fizično nesposobnost naše najboljše ‘prijateljice’… ČE že pride do tega.  Ja ja, vsi tipi, ki zdaj žolčno čakajo, da bodo izlili svoje frustracije…hold your horses. VEM, da vsi niste isti. Tako kot ME nismo vse iste.

I wish I could do this with my penis (You wish…)

In kljub pogovom še zdaj ne vem zakaj pride do tega in kako to ‘ozdravit’. Pa ne mi zdej z nekimi seksi recepti, ker ne palijo. Just in case…če se še kdaj zgodi (Bog ne daj!).

Ponorela bom, če še enkrat slišim Big girls don’t cry, ker pol leta vsak dan po 5x je res mal too much še za moj okus.

Popizdla bom, če me še enkrat kdo vpraša kako sem in kaj je novega.

Strgal se mi bo, če bom slišala še kdajkoli v življenju nebuloze zavite v izgovore.

Na živce mi gredo ljudje, ki ne vedo kaj bi radi in raje kot da bi odkrili kaj bi radi, to le govorijo.

Živce bom zgubila, če še enkrat slišim razne poduhovljene optimistične izjave (katerih sem tud večkrat sama polna…but not now!) v smislu za vsakim dežjem posije sonce, za vse je pravi čas, vse je za nekaj dobro, najprej moraš najti srečo sam v sebi. BLA BLA BLA….

In ko me tastar naslednjič arogantno vpraša, če si kej privoščim, mu ne bom kot zadnjič strupeno zabrusila, da itak, da imam vsega polno rit, ampak bom začela kričat.

Sooo fucking fed up…

Jutra so zame največji izziv. Odpreti oči, odgrniti oddejo, položiti stopala na hladna tla…Ni slajšega kot je spanec. Priznam…zaspanka sem. Spanje je moja droga. In ni ga čez jutranji dremež.

Ko mi to končno uspe sem običajno že tako pozna, da na hitro skuham kavo in jo srkam med svojim vsakodnevnim jutranjim obredom v kopalnici. Ženske že vemo koliko truda je zjutraj potrebnega, da izgledamo sveže in cvetoče, ne pa kot odcveteli maki po prevročem dnevu. Umivanje zob, obraza. Osvežitev obraza s kumaričnim čistilnim mlekom (nič mi ne napoji kože bolje), po potrebi puder ( če ne drugega vsak pikica na ta ali oni mozoljast spominek…grrr). Senčilo za veke (če je huda naglica to spustim), črna barvica s katero z največjo natančnostjo potegnem črto tik nad zgornjimi in nato še tik pod spodnjimi trepalnicami. Za finiš maskara. Če je čas, še nekaj rdečila. Še počešem se, pograbim torbico, se obujem, še zadnjič srknem kavo in že letim po stopnicah. Auč…naglica po stopnicah me je že tudi izučila (pa o tem drugič) .

Če se mi pa res grozno mudi, da pa ni  časa niti za kavo, pa se ustavim na najbližji OMV-jevi bencinski, si naročim kavo za sabo z mlekom in enim sladkorjem ter en lešnikov rogljiček (ki tako omamno diši in mi skozi papirnato vrečko greje roko). Ko vse to razporedim po avtu se vonj kave prav omamno razleze v vse kotičke in vse je tako prijetno, da mi je toplo pri srcu. Zaradi moje kave. Med vožnjo počasi srkam kavo in grizljam rogljiček. Prva stvar ko stopim iz avta pred službo je seveda, da stresem vse drobtine s sebe :)  . In dan se začne…

Verjamem, da obstaja dobro in zlo.

Verjamem, da smo ljudje drug drugemu ogledalo, nevede ignoriramo svoje napake in kritiziramo druge. Ali pa se učimo.

Verjamem, da ni boljšega zdravila od ljubezni. Pozdravi vse fizične in psihične bolezni.

Verjamem, da obstaja življenje po smrti.

Verjamem, da pikapolonice in štiriperesne deteljice prinašajo srečo.

Verjamem v absolutno in brezpogojno ljubezen.

Verjamem v usodo.

Verjamem da, če si nekaj resnično in zelo močno želimo, se to uresniči.

Verjamem v ljudi, ki me iskreno pogledajo v oči.

Verjamem tisto kar izjavijo ’strokovnjaki’.

Verjamem, da imajo tudi moški šibko točko.

Verjamem, da za vsako bolezen rožca raste.

Verjamem, da se za vsako metlo štil najde.

Verjamem, da se dobre stvari dogajajo dobrim ljudem.

Verjamem v po potrebi ponavljajoče življenjske lekcije.

Verjamem, da za vsakim dežjem posije sonce.

Verjamem v zatišje pred nevihto.

Verjamem da je vedno lahko slabše, ampak vedno je lahko tudi boljše.

Verjamem…

A sudden change of heart…made us klik klik

Trenutno lebdim nad devetim oblakom, se igram z metuljčki v svojem trebuščku in uživam vsak trenutek z njim. Še dobro, da ga je srečala pamet

Kaj se zgodi v človeških možganih, da nam v nekem trenutku nekaj preskoči? Čez noč.Brez opozorilnih znakov. Hmm, these twists and turns of fate.

Ja, zgodilo se je, čez noč. Kako lahko nekoga, ki ga dolga leta gledaš kot prijatelja in se družiš z nekom, naenkrat zagledaš z druge perspektive? Pa ne rečem, da ta perspektiva že ne bi bila ponujena v preteklosti, pa si jo gladko zavrnil. Potem pa klik…in ti ne gre več iz glave? Ampak klik seveda z mojo srečo ob vedno napačnem trenutku.

Vsi tipi rabijo čas, da prebolijo, da razčistijo sami pri sebi…WTF??? Če je konc je konc, pejt naprej, če ne se pa potrud pa nared nekaj. Tega nikoli nisem razumela. In če te nekdo res pritegne, potem enostavno…

let it slide, let your troubles fall behind you let it shine until you feel it all around you and i don’t mind if it’s me you need to turn to we’ll get by, it’s the heart that really matters in the end

In zelo težko sem sprejela tale klik. Klik, ki ga je on sprovociral. Klik, ki ga je dal on na pavzo, ker  si mora pospravit po glavi. Ej, mali…tale klik je bil kot luknja v tkanini…skozi katero sva bila sposobna smuknit. Tale luknja, tale klik je bil le en. In zdej šaltam nazaj na staro frekvenco.

Še kar se me drži sitnoba in slaba volja, ki pa sem jo danes uspešno pozdravila z novimi čevlji in jakno. Športni čevlji, črne barve z mini roza dodatkom. Jakna črna, zelo preprosta, lušno oprijeta, z ruskim ovratnikom in paščkom. Deluje majčken vojaško. Fenomenalno pride na visoke pete, fajn zgleda pa tud v športni varianti. Moj stil…univerzalno, za ponucat povsod in kadarkoli.

Za Valentinovo dobila anonimen sms…lušno presenečenje.

Še eden izmed meni zelo simpatičnih vokalov in muska ob kateri dobim kurjo kožo in solzne oči: