Slaba lastnost, ki se je težko odvadimo? Polnenje praznine pogovora ali polnjenje že tako prepolnih egov? Ventil, skozi katerega sprostimo frustracije nevoščljivosti? Hmmmm…

Priznam…obrekujem. Roko na srce, kdo ne? Obrekujem v krogu ljudi, iz katerega ne bo prišlo (hopefully!) in nikoli zlonamerno. Ampak to je v bistvu farsa…ali je bilo še obrekovanje kdaj dobronamerno? Čeprav pravim, da obrekujejo tisti, ki se jim v življenju ne dogaja nič pametnega in se pač morajo o nekom pogovarjat, sem občasno tudi sama ena tistih. Po vsej verjetnosti takrat, ko nimam o sebi nič bolj pametnega ali neumnega za povedat. In vsak, ki me pozna ve, da nimam nekih težav si delat norce iz sebe, pa tudi če si bližnji delajo ni panike. Enkrat je bil en frajer dolg na jeziku, je hotel izpadit neki pred kolegi, ki so me že dlje poznali in smo si delali norce na račun drug drugega. Pa me je kar hitro pogrelo: ‘Ej, miško…midva se pa še ne poznama dost dobr, da bi si ti norce na moj račun delal.’

In da preidem k bistvu…Sobota zvečer, žur, skupina žensk, ki so že rahlo opite, po naravi pa že precej komunikativne in temperamentne. Padajo izjave v smislu: Jao, kaj je pa ta razmišljala, ko je dala na sebe to majico? Opa, tale bi pa lahk šel mal k frizerju. ipd…

Kje je zame meja…in zakaj sem se oddaljila od dveh meni zelo ljubih prijateljic? Takrat ko so začeli takšni oz. še hujši komentarji padat o ljudeh, ki jih jaz poznam, onidve pa ne. Komentarji, ki so neumestni (’s tem si šla ven, joj, joj, še dobr da te je srečala pamet’, ‘ja kak pa je ta!?’, ‘hvala bogu, da je šel stran.’). In nisem mogla verjet, da mi lahko v obraz žalijo kolege, ljudi, ki jih sploh ne poznajo in se jim sanja ne kakšno mnenje imam jaz o njih oz. kaj čutim do njih. Tisti večer sem se počutila prav ponižano. WTF??? V čem za vraga si ti tolk boljša kot on, pa ga sploh ne poznaš?!?! NIKOLI nisem nič slabega rekla o katerem izmed njenih kolegov/zmenkov/ljubimcev/fantov…kakorkoli že, pa čeprav meni osebno niso bili všeč. Moj komentar na take stvari so: “Glej, moj tip ni, važn je pa tak samo, da je tebi všeč.” Ker pri njej je seveda treba vedno tako pazit na besede in z njo ravnat v rokavicah, meni se pa očitno lahko vse reče. Čeprav smo že podoben pogovor imele in sem jim dobro povedala, da ok, da izrazijo svoje mnenje, mi pa ni všeč na kakšen način ga. Vse mi dol pade. Tipičen primer: sobota zvečer, pogovarjam se s tipom, ki je strašno zabaven, ni mi noro privlačen, me pa z duhovičenjem grozno pritegne. In njen odziv: “Joj, B., nee. Poglej ga kak je! Ti si tak lepa, on je pa tak grozn.” In to po tem, ko niti besedice ni spregovorila z njim.

Ne sodim človeka po videzu, to z zagotovostjo trdim. Pogovarjam se tudi z ljudmi, ki me ne privlačijo, niso znani v ‘družbi’, ne vozijo dobrih avtomobilov in nimajo kupe denarja. Zato, ker se pač pogovarjam z njimi (dokler mi ne težijo), ne pa ker hočem kaj od njih. Pa čeprav je to le ‘dobra beseda’, ki jo bodo nesli naprej. V tem se razlikujemo.

In dam roko v ogenj, da veliko teh ljudi, ki bi jih ona le ponižujoče oplazila s pogledom, jaz pa se z njimi pogovarjam…veliko teh ljudi ima več duše in srca kot njeni ‘prijatelji’.

Zadevo sem dala v arhiv, pod mapo:”Če oni niso dost dobri za vajino družbo, tudi jaz očitno nisem.”

Stvari, ki jih NE MENJAM za nič

• Vitalis kosmiči blazinice - čokoladni mmmmmm, sanje

• Kellogs kosmiči z rdečimi sadeži (ravno prav poživijo)

• Barcaffe ( da lahko odprem oči)

• Teekanne in Milford čaji ( eksplozija okusov)

• Neutro Roberts roll on - powder fresh

• Max Factor Materpiece maskara (ekstra lepe učke)

• Max Factor Hyper Smooth puder (za vse male napakice)

• Johnson’s baby oil (ker je koža mehka kot dojenčkova)

• Jogobella (z velikimi koščki sadja)

• Gavrilovič pašteta (ker je še vedno zakon)

• Lenor ( včasih z njim celo pretiravam)

• Nutella (kot da bi jedel lešnike)

     7. del:

Zvečer na sprehodu z Moniko spet tolaživa Lauro.

Laura

Spet me drži, da bi se kar pogreznila v neko temno, tiho maso, ki bi me ovila kot toplo blato. In ko spet zazvoni telefon me ima, da bi ga zagnala v steno. In po tisti Sašini pokroviteljski lekciji res nimam volje da bi poslušala drugi del. Utišam zvonjenje in se še bolj tesno zvijem na kavču. Nimam volje, nimam energije, kot da bi se vse izcedilo iz mene. Včasih se mi zdi, da bom kr stekla, kot odslužene baterije, ki ležijo nekje na dnu predala in čakajo, da se jih bo nekdo usmilil in nesel v primeren zbiralnik. Ali pa, da bom kar nehala bit. Kar tako…puf…ampak ne nenadoma…tako, da se bom počasi razblinila v nič. Vedno manj me bo, najprej se bodo zabrisali robovi, potem bodo začele bledet noge, rdeč lak na nohtih bo zbledel v roza, potem se bodo prstki zlili v neko nedoločljivo število enot. In tako vse dokler ne bo ostal samo še trup z glavo. Na koncu bo zbledelo in izginilo srce. Hmmm, zanimiva vizualizacija, glede na to, da se mi zdi, da mi je srce že zdavnaj skrčilo v zrno fižola in se posušilo  v suho skorjico. In potem si bomo vsi veselo peli: »Laure ni več, šla je drugam…«

»Ja, Laura je šla u kurac.« si glasno rečem, ko spet segam po robčkih, da si obrišem že tako razdražene oči.

In najbolj od vsega me jezi to, da VEM, da bo šlo življenje naprej, da se bom pobrala, da me ni vreden, da že tako mora bit in še milijon zelo optimističnih gesel, se kar nekako ne morem pobrati. In zakaj bi se sploh pobirala, če se bo slej kot prej zgodilo isto. Vedno znova propadli poskusi. Pa v bistvu, če dobro pomislim, mi sladko dol visi za Robija, bolj me muči dejstvo, da se spet začenja lov. Lov na zaklad, ki ga ni. Ki ne obstaja. Ki je samo fikcija v naših glavah. Nas od daleč svetleče vabi, ko pa pridemo blizu pa vidimo, da je le kos alufolije. In smo spet na začetku. V različnih kombinacijah. Ali je paket dober, pa notranjost zanič, ali pa je notranjost vabljiva in obetavna, ampak kaj ko te embalaža sploh ne pritegne. In roko na srce, velikokrat se odločamo glede na embalažo. In spet si v glavi vrtim pogovor s Sašo. Boleč, ampak zelo resničen. Vedno mi pove kar misli naravnost in brez ovinkarjenja. Včasih je to precej težko sprejeti, ampak konec koncev to rabim. Nekoga, da me v kateremkoli smislu zagrabi za ramena, me močno strese in reče:

»Dovolj je!«

   6. del nadaljevanke

Saša

Dvignem se na komolce in ga opazujem ko spi. Obožujem tole njegovo pikico pod spodnjo ustnico. Ko začuti moj dotik počasi odpre svoje očke, temne kot noč. In se nasmeji. Stisnem se k njemu in vem, da sem najbolj srečna ženska na svetu, ki je našla svojo polovico. Ko skupaj pojeva zajtrk, se vsak zase odpraviva v službo. Po osmih letih me še vedno vedno, ampak res vedno poljubi ko gre in ko pride. Žalostno je, ko vidiš nekatere pare, ki tega ne počnejo več. Saj je res samo navada, ampak s tako zelo močno simboliko.

Med kuhanjem kosila  me kliče Laura. Jooj, prav ne prenesem več tega njenega zjamranega glasu.

»Hej Saša, men je spet tak bad.« in že slišim trepet v njenem glasu, ki napoveduje jok. Saj poskušam biti razumevajoča do nje, ampak to je pa že preveč.

»Laura, dej se umiri najprej in mi povej kaj je spet bilo.« Pomignem Klemnu, naj popazi na krompir in grem na balkon, kjer si v miru enega prižgem in se posvetim naši depresivni Lauri.

»Včeraj je bil čisto vredu dan, pol sem šla pa zvečer z Moniko na kavo in sem ga videla.« spet hlipanje…

»In?«

»Kaj in? Veš kak mi je blo grozno. Komaj da mi je rekel zdravo, pol so prišle pa še ene tri pičkice in ena se je ful po njem vesla. Pa ga kr ni nič motilo. Sigurno se dol dajeta.«

»Pa naj se. Tebe tak ni bil vreden, vesela bodi, da si se ga znebila. Zaslužiš si veliko boljšega.«

Kot da sem pokvarjena plošča, vedno eno in isto.

»Laura, zdajle ravno kuham kosilo, dejmo se zvečer dobit, gremo na en sprehod pa mal predebatiramo, ok?«

»Ja, ok. Te pokličem.« se med smrkanjem poslovi.

»Krizni center spet deluje?« me zbada Klemen

Grdo ga pogledam in mu zabrusim, da on tega ne more razumet, ker je moški in da naj ne bo zajedljiv. Res ne razumem kaj ga to sploh briga.

Zvečer na sprehodu z Moniko spet tolaživa Lauro.

»Pa dobr Laura, a res hočeš biti s tipom, ki si ne najde nič časa zate, laja za vsako žensko in te pokliče samo takrat, ko ima polna jajca?«

»Ja, pa še v solarij hodi in lase si barva.« doda Monika, zaradi česar vse tri končno bruhnemo v smeh, ko si ga predstavljamo pri frizerju, kako komplicira pri odtenkih rjave.

Po dobri uri jo spet spravimo k pameti, Moniki pa že piska telefon. Vse tri smo na preži…aha, kdo je pa to?

    5. del moje nadaljevanke :

Ko vstopim zjutraj v pisarno, me na mizi čaka šopek ivanjščic in bonboniera v obliki srčka. Ijeeee, sem že mehka in odpustljiva do konca in naprej. Kako rada imam pomlad, ko so srčki že kar v zraku. Mogoče sem se pa včeraj preveč burno odzvala. Ob kavi Tjaši opišem po sms-u na kratko včerajšnji in današnji dogodek.

Zazvoni telefon…šef. Aaa, zavijem z očmi in se javim.

»Upam, da sem se vsaj malo odkupil za včeraj. Se bom pa bolj potrudil zvečer ob večerji. Kaj praviš?«

»Prosim?«

»Ja, rožice in čokolada za mojo najljubšo sodelavko.«

Ne morem verjet!! Pa kaj si ta tip ne da dopovedat?

»Ne bo šlo, ker že imam načrte.«

»Aha, pa jutri?«

»Tone, a nisva o tem že govorila včeraj?« glasno zavzdihnem.

»Pa dobro no. Kaj si tako melodramatična, a te bo pobralo, če boš šla na prijateljsko večerjo? Saj ti nič nočem.«

Mogoče res pretiravam? Se hoče res samo opravičit in odkupit za zadnjič, pa mu ne dam priložnosti in delam iz muhe slona?

»No dobro, pa jutri.« s težkim srcem privolim.

Zadnje čase opažam/o, da so tipi eni navadni zajci. Ja, ok, VEM, da so izjeme, zato se ne usajat na mene… Zakaj smo ženske (vsaj v mojih krogih) sposobne vržt karte na mizo in iskreno, pošteno spregovorit o določenih stvareh, moški pa ne? In seveda se iz malega problema kot snežna kepa to nabere v eno ogromno gmoto, ki ruši vse pred seboj.

Tipičen primer je pri razhajanju…

Zakaj lahko jaz tipu povem v fris, da pač enostavno ne čutim tak kot bi morala in da mu ne morem vračat čustev, on pa ne?  Tipi se rajš kr nekak potuhnejo. Al pa rečejo, da se bosta pogovorila, pa se potem nikoli ne. Še dobr, da smo dost pametne in si pridemo gor. Res bi se rada enkrat naredila totalno glupo in ga gnjavila tako dolgo, da bi bil prisiljen povedat resnico. Pa naj bo še tako grda. A tipi res ne razumejo, da ženske PRENESEMO resnico. In da kakršnakoli ta že je, najbolj cenimo poštenost. Takrat vam ne moremo zamerit. Smo prizadete, užaljene, žalostne, razočarane, ampak vam vsaj ne moremo očitat da niste fer.

A je res tako težko priznati, da ne čutite tistega kar bi morali, da pač nismo ‘taprave’? A res mislite, da nam bo lažje, če zavijate svoje izgovore v variante: ‘ne vem kaj mi je’, ‘v meni je problem, ne v tebi’, ‘marsikaj moram razčistit pri sebi’, ‘trenutno mam res toliko obveznosti in skrbi, da enostavno nimam časa za vezo’….HALOOOOO?

Kar pripelje k naslednjem ‘problemu’. Kdaj bodo moški toliko odrasli, da se bodo zavedli, da zaljubljenost mine, in da takrat se začne delo in ’relnost’ veze, ne pa da mislijo, da očitno pač to ni to in vržejo puško v koruzo? Rrrrrrr, res, prav ma me, da bi komu povedala kar mu gre…v fris! Ampak sem preveč ponosna, da bi pogrevala stare župe. Ko jih j….

Včeraj je umrl eden mojih najljubših igralcev, za moje pojme pa tudi eden najlepših moških, kar sem jih kdaj videla. Razen tega, da je bil izjemen igralec, režiser, je veliko naredil tudi v dobrodelne namene.

Šarmanten še v zrelih letih

Beri naprej… »

Odkar mi je moj klik klik bivši fant-prijatelj al WTF je pač že bil iskreno zaupal, da ne ve kaj mu je…in me kratko malo odjebal, se poskušam zamotit na vse možne načine. Kar pomeni, da že tri tedne (tu nekje) prav upam, da se bodo pojavile nove službene obveznosti, navalila sem na fitness, moja nova obsesija je facebook, živim zdravo (naenkrat kao), brez slabe vesti vsake toliko prižgem čik (toliko o ‘zdravem’), se grejem in žgem pod umetnim soncem in kurim maščobo nabrano čez zimo v savni.  Za koji k….? Da ne razmišljam o tem, da sem spet zgubljala čas z nekom, ki tega ni vreden. Pa sej v resnici ne gre toliko za njega, ker na srečo ali pa na žalost, prebolevam rekordno hitro (razen redkih izjem, npr. M., ki me je čist nepričakovano zjebu po enem letu…Mene! kdo bi razumel.), bolj za tisto, …kak že pravijo…”Kdor riskira, profitira.” Kdo si je izmislil tako oslarijo? Ja, to že, ampak kolkrat je pa treba riskirat, da profitiraš? Tolikokrat, da si že v minusu. In potem itak nimaš več sredstev s katerimi bi riskiral. Ujej, malo me je odneslo…Sam tak je. In kljub temu…”Jst pa še vedno verjamem v stvari, v vse te dolge noči, v vse te dobre ljudi, in še vedno verjamem, da nekje me čakaš ti…” Pa si razlagajte kakor si hočete…

Zakaj so mi všeč Seka, Ceca, Olja Karleuša ipd…Ko se začetniško prebiješ skozi tipični melos, ki je nekaterim tako zoprn, se mi odpre svet besedil, ki me osvojijo. Kjer se najdem. Ki me spravijo v jok. Ki mi dajejo moč. Ki mi dvignejo glavo in mi pomagajo, da grem naprej.

(zakaj je zraven Cecina slika in delček besedila ene njene pesmi, mi ni jasno)

Včerajšnji koncert Seke Aleksić je bil super. Pogrešala sem le nekaj starejših pesmi in manj ponovitev pesmi novega albuma, čeprav obožujem tele nove pesmi. Ona pa je delovala zelo preprosto, čeprav sem pričakovala na odru divo, pa se je pojavila v kavbojkah in navadni majčki. In kljub nekaj odvečnih kilogramov se počuti udobno v svoji koži. Tega Slovenke ne znamo. Se je pa zato pojavilo cel kup punc, žensk, napravljenih na sto in en način. Ene bolj, druge manj okusno. Pri tej glasbi sem seveda pričakovalo, da bo kaj ‘over the top’, kljub temu me je še marsikaj presenetilo.

(za šaku tvoje ljubavi, za dodir tvojih usana oprostila ti opet sve …)

smo ženske milo rečeno v šoku in iščemo vzroke v sebi…za razliko od tipov, ki ne pomislijo, da je mogoče razlog v njih kadar nam ne pride ?!

Po pogovorih sodeč ni malo žensk, ki se jim je to vsaj enkrat zgodilo. Ja, tudi meni se je zgodilo…kako odreagirat, kako ukrepat? Kot ‘tedanja vzorna punca’ sem seveda zagnala vik in krik, kaj je to, če ga ne vzburjam. Ne, hecam se. :D  Po vroči akciji, ki naj bi prešla v glavno dejanje, glavni junak omaga. Hmmm. Normalno, reakcija zelo umirjena v smislu: ni panike, bova malo počakala, se umirila…lubi, si utrujen, kaj napet? In tip…ne ve kaj mu je?!! In me? Ostanemo na suhem…oz. mokrem. In kot ponavadi tipi sebično razmišljajo o svojem padlem junaku, namesto da bi vsaj ublažili nastalo škodo. Hej, srce, saj ti kaj drugega še menda deluje, ne??Ampak me se seveda grozno razumevajoče stisnemo k njemu, ga poljubimo in odigramo “saj je tako tudi lepo”. Halo?! Kako bi bilo vam, če bi vas pustile s trdim tik pred glavnim dejanjem? Pa ne govorim o kaki varianti ‘princip, maščevanje, trma bla bla bla’ . Me se vsaj znamo oddolžit, za trenutno fizično nesposobnost naše najboljše ‘prijateljice’… ČE že pride do tega.  Ja ja, vsi tipi, ki zdaj žolčno čakajo, da bodo izlili svoje frustracije…hold your horses. VEM, da vsi niste isti. Tako kot ME nismo vse iste.

I wish I could do this with my penis (You wish…)

In kljub pogovom še zdaj ne vem zakaj pride do tega in kako to ‘ozdravit’. Pa ne mi zdej z nekimi seksi recepti, ker ne palijo. Just in case…če se še kdaj zgodi (Bog ne daj!).