Zadnje čase opažam/o, da so tipi eni navadni zajci. Ja, ok, VEM, da so izjeme, zato se ne usajat na mene… Zakaj smo ženske (vsaj v mojih krogih) sposobne vržt karte na mizo in iskreno, pošteno spregovorit o določenih stvareh, moški pa ne? In seveda se iz malega problema kot snežna kepa to nabere v eno ogromno gmoto, ki ruši vse pred seboj.
Tipičen primer je pri razhajanju…
Zakaj lahko jaz tipu povem v fris, da pač enostavno ne čutim tak kot bi morala in da mu ne morem vračat čustev, on pa ne? Tipi se rajš kr nekak potuhnejo. Al pa rečejo, da se bosta pogovorila, pa se potem nikoli ne. Še dobr, da smo dost pametne in si pridemo gor. Res bi se rada enkrat naredila totalno glupo in ga gnjavila tako dolgo, da bi bil prisiljen povedat resnico. Pa naj bo še tako grda. A tipi res ne razumejo, da ženske PRENESEMO resnico. In da kakršnakoli ta že je, najbolj cenimo poštenost. Takrat vam ne moremo zamerit. Smo prizadete, užaljene, žalostne, razočarane, ampak vam vsaj ne moremo očitat da niste fer.
A je res tako težko priznati, da ne čutite tistega kar bi morali, da pač nismo ‘taprave’? A res mislite, da nam bo lažje, če zavijate svoje izgovore v variante: ‘ne vem kaj mi je’, ‘v meni je problem, ne v tebi’, ‘marsikaj moram razčistit pri sebi’, ‘trenutno mam res toliko obveznosti in skrbi, da enostavno nimam časa za vezo’….HALOOOOO?
Kar pripelje k naslednjem ‘problemu’. Kdaj bodo moški toliko odrasli, da se bodo zavedli, da zaljubljenost mine, in da takrat se začne delo in ’relnost’ veze, ne pa da mislijo, da očitno pač to ni to in vržejo puško v koruzo? Rrrrrrr, res, prav ma me, da bi komu povedala kar mu gre…v fris! Ampak sem preveč ponosna, da bi pogrevala stare župe. Ko jih j….
Komentiraj